Domov

Andrej Detela - Življenje in delo

Rojen 1949 v Ljubljani profesorici kemije na Bežigrajski gimnaziji in profesorju botanike na takratni Pedagoški akademiji. V družini so bili rojeni trije sinovi: Martin, Andrej in Jure. Pri njih pa je živel še njihov polbrat Lev iz očetovega prvega zakona.

Otroštvo preživlja v Ljubljani in hodi na tri osnovne šole. Tretja je OŠ Prežihov Voranc, kjer se uči latinščine in ima odlično učiteljico matematike in fizike. Tam tudi odkrije radost za poezijo in postane specialist za sonete, ki mu jih ob splošnem navdušenju naročajo sošolci in prijatelji za posebne priložnosti in posvetila. Včasih jih napiše kar v petminutnem šolskem odmoru.

Zaradi očetovega nasilnega obnašanja (prizadetega tudi zaradi zapora v taborišču Dachau) Andrej preživi veliko časa proč od doma, v bližnjem gozdu, ki ga pomirja in napolni. Za vedno se soljubeče zbliža z naravo.

Ko je Andreju 11 let, polbrat pobegne od doma in se ne vrne več domov. Za seboj pusti sobico s kopico zanimivih knjig, med katerimi Andrej s posebnim navdušenjem prebira dela izumitelja Nikole Tesle. Njegove ideje ga tako navdušijo, da izdela svoj prvi elektromotorček, ki je, kot s ponosom pove, deloval takoj, že pri prvem poizkusu. Ker denarja ni imel, je materiale navadno poiskal kje ob cesti med sprehodi in jih spravljal v velike žepe na hlačah. Razne odvržene kovinske predmete je potem razdrl in njihove dele ponovno uporabil v svojem elektomotorju, prvem od mnogih, ki so sledili. Vodila ga je vizija, ki jo je negoval in nosil v sebi.

Zelo ga zanimajo teoretska dela iz matematike in fizike. V višji polovici osnovne šole se spoprijatelji s sošolcem Petrom Legišo, nadarjenim matematikom, s katerim predebatirata marsikatero idejo s teh dveh področij. V isti klopi sedita vse do mature. Z matematičnim dopisovanjem in pogovarjanjem redno motita pouk, kar pa so profesorji tolerirali.

Od svojega četrtega do dvajsetega leta je Andrej z družino preživljal počitnice v ledeniški dolini Voje pri Stari fužini v Bohinju. Tam so imeli med poletnimi počitnicami za en mesec najet senik, v katerem so spali. V sosednji hišici so si kuhali hrano, ki so jo nakupili v Stari fužini, pa gozdne dobrote, ki so jih sami nabrali, in pili vodo iz mnogih tamkajšnjih potočkov. Ker človeka tam redko srečaš, so navdušeno raziskovali gozd, travnike in kamnite soteske, prisluhnili žuborenju potokov in petju ptic ter hodili na pohode. Tam je Andrej naredil svoje prve turbine za elektriko, na bližnjem potočku. Njegovega duha je preželo opazovanje raznolikega življenja, ki je kipelo okoli njega in z njim. Zakaj in kako se ta čudež dogaja?

V sedmem razredu napiše prosti spis o svojih izumiteljskih sanjah in dobi vzpodbudo odlične učiteljice za slovenščino. Ukvarjati se začne z radioamaterstvom in elektroniko. Izdela radijski detektor in potem tudi svoj tranzistorski radio na baterije, vsakega v svoji leseni škatlici. Loti se miniaturnega magnetofona, ki ga dokonča v gimnaziji.

Vpiše se na Šubičevo gimnazijo, konstruira in izdeluje ojačevalce in zvočnike. Postane domači učitelj ljubemu bratrancu Tomažu Zwittru in ga pozneje skozi leta prijateljevanja s svojimi robotki, hišno elektroniko in ljubeznijo do zvezdnega stvarstva navduši za fiziko in astrofiziko.

Andrejevo občudovanje znanosti ga pripelje na več tekmovanj mladih fizikov in matematikov, na katerih redno zmaguje. V tistem času se začne poglobljeno ukvarjati z idejo sintropije. Na evropski olimpiadi mladih fizikov osvoji 4. nagrado.

Po maturi se vpiše na Fakulteto za matematiko in fiziko. Ves čas razvija idejo o sintropiji. Med študijem večkrat poskuša za idejo sintropije pridobiti podporo različnih profesorjev, a na žalost neuspešno. Nerazumevanje pa vse do ostrega zavračanja te ideje s strani profesorjev, Andreja osami, a ga nikakor ne odvrne, temveč še bolj motivira za nadaljnje delo. Ker je ta ideja nova in je Andrej tisti, ki jo šele razvija, nihče od profesorjev noče prevzeti mentorstva za njegovo diplomo. Na fakulteti je predaval tudi zelo strog pofesor z veliko avtoriteto, ki je večino svojega življenja posvetil dokazovanju resničnosti drugega zakona termodinamike, splošno sprejetega zakona o entropiji. Ker je pri njem Andrej zloglasni izpit opravil z odliko, je zbral pogum, da ga je vprašal za njegovo mnenje o sintropiji in o takratnem Andrejevem delu v zvezi z njo. Ko je profesor spoznal, da hoče mladi 22-letni študent s sitropijo dokazati ravno nasprotno od entropijskega zakona, ga je grobo zavrnil. Po upokojitvi, na svojem zadnjem predavanju o dokazovanju entropijskega zakona (1997), pa je ta profesor skrušeno priznal, da se tega zakona ne da dokazati, kar postavlja njegovo resničnost pod vprašaj. Na tistem predavanju pa je omenil tudi trud »nekaterih briljantnih umov«, ki se ukvarjajo s tem problemom, in na ta način oddal priznanje tudi Andrejevemu delu, ki mu je do takrat nasprotoval. Andrej spozna, da kljub temu, da je bil z idejo o sintropiji vseskozi osamljen, so jo njegovi nasprotniki ves čas budno spremljali in se o njej pogovarjali.

Čeprav uradne podpore svojih profesorjev za idejo sintropije do sedaj še ni dobil, pa sta podpora in pomoč prihajali od vsepovsod, od prijateljev, vrstnikov in znanstvenikov. Neprecenjiva pa je bila tudi neuradna podpora nekaterih profesorjev, ki so mu prijazno omogočili neomejen dostop do laboratorijev za eksperimentiranje.

Andrej je idejo razvijal naprej sam, vztrajno in z ljubeznijo. Diplomo na temo sintropije napiše tri leta po končanem študiju. Ker med profesorji nima mentorja, mu diplomsko nalogo zavrnejo. Pisati mora novo, na temo, za katero lahko dobi mentorja. Intenzivno začne sodelovati s podjetjem Fotona, vodilnim podjetjem za razvoj optično-elektronskih merilnih sistemov v Jugoslaviji. Tam je zaposlenih veliko izjemno izkušenih znanstvenikov, ki zelo podpirajo njegovo idejo in mu nudijo vso potrebno tehnično, strokovno in moralno podporo. Pri njih Andrej proučuje elektrooptične lastnosti kristalov in po manj kot enem letu dokonča že drugo diplomsko nalogo ter diplomira na to kristalno temo. Ves čas študija se preživlja predvsem z inštruirajem matematike in fizike na vseh stopnjah. Večino denarja, s katerim preživi leto, zasluži v treh poletnih mesecih, v času izpitov in popravnih izpitov. Sicer pa se še naprej intenzivno ukvarja z idejo sintropije.

O glasbi in Andreju: Kot študent se je ob opazovanju prijateljev, ki igrajo na kitaro, zavedel, da mora pri igranju »zadeti ton. Tedaj se Andreju odpre nov svet, svet glasbe. Iz svojega fizikalnega znanja uporabi Pitagorovo teorijo o tonski lestvici in se v manj kot dveh mesecih sam nauči igrati na kitaro. Ker ima zelo lep glas in včasih celo popoln posluh, začne igrati skladbe znanih avtorjev kot so Bob Dylan, Joan Baez in drugih. Je zelo zaželjen gost na zabavah v Študentskem naselju. Ob neki priliki se posveti klavirju in ga igra kar po posluhu, že po eni uri raziskovanja.

S služenjem vojaškega roka opravi v tednu dni. Zaradi njegove neizmerne ljubezni do vseh živih bitij se nadrejenim zazdi sumljiv in ga pošljejo na opazovanje. Potem ko psihiatru razlaga idejo sintropije, ga spustijo domov. To dogodivščino je opisal v odlični zgodbi, ki jo je objavila revija Mladina (29. julij 2002).

Po kratki vojaščini dobi službo kot učitelj matematike in fizike na Šubičevi gimnaziji. S svežim, iz osebnega raziskovanja izhajajočim poučevanjem, navduši dijake in postane najbolj priljubljen učitelj na šoli. To ni vsem po godu. Ker noče spremeniti načina poučevanja, dobi kljub burnim protestom dijakov in učiteljev odpoved, zaradi katere ne dobi več službe učitelja. Ponovno se posveti ideji sintropije in se preživlja z inštrukcijami.

Po vojaščini si dve leti (1978, 1979) prizadeva prepričati mentorja na podiplomskem študiju o resnosti ideje o sintropiji, vendar se na koncu mentor umakne in Andrej se spet znajde v komunikacijski praznini.

Zaradi večinskega nerazumevanja uradne stroke za njegove ideje pride do spoznanja, da zahodni miselni prostor ne nudi dovolj iztočnic za sprejemanje ideje o sintropiji. Pride v stik z indijsko filozofijo in duhovnostjo ter se posveča jogi. Pripravlja se na potovanje v Indijo.

Po Indiji se potepa 5 mesecev (leta 1980, 1981) in spozna veliko duhovnih praks in učiteljev, kar doživlja kot svež veter v jadra sintropije. Sreča duhovnega učitelja Kumarasvamija, kjer se uči šiva-joge in se z njim pogovarja. Preden je postal duhovni učitelj in se posvetil meditaciji, je študiral na univerzi in se spoznal tudi z novimi teorijami v sodobni fiziki in zahodni filozofiji. Tudi zaradi tega je Andreja pozorno poslušal, razumel njegove težave in ga podprl v ideji sintropije, kar je dalo Andreju nov pogled in nov polet v življenju. Vrne se domov v Ljubljano, a se pozneje v Indijo še vrača.

Še naprej se intenzivno ukvarja s sintropijo. Poskuša definirati sintropne pogoje in razviti matematični model. Oplemenitene verzije teorije občasno razdeli profesorjem in kolegom s fakultete. V odzivih še vedno prevladuje previdna zadržanost. Vseskozi ga podpirajo prijatelji in bivši sošolci s fakultete. Matematični modeli sintropije se s pomočjo čudovitega podpornega prijatelja okoli 200 noči potiho preverjajo na enem od najzmoglivajših računalnikov v Sloveniji v tistem času, v Ljubljanski banki. V Fotoni pa mu je omogočen neomejen dostop in uporaba laboratorijev za eksperimente. Tam so bili izvedeni tehnično zelo zahtevni eksperimenti, katerih končni rezultat je bilo spoznanje, da moramo sintropijo iskati na kvantnem nivoju.

Politična situacija se začne hitro spreminjati, inflacija narašča. Trenja v Jugoslaviji pripeljejo do njenega razpada. Nove okoliščine prinesejo tudi manjšo ekonomsko stabilnost tako posameznika kot institucij. Andrej se zave, da mora poskrbeti za svojo eksistenco in se začne leta 1989 ukvarjati tudi z elektromotorji za avtomobile in robotiko. Leta 1992 pridobi status inovatorja v svobodnem poklicu.

Štiri leta pozneje se zaposli na Inštitutu Jožef Štefan in tam ostane kar 16 let. V tem času 6 let intenzivno sodeluje z japonsko tovarno robotov HDS (Harmonic Drive Systems), kjer skupaj razvijejo elektromotorje za direktni pogon robotov. Verjetno so še zdaj najboljši robotski motorji na svetu. V tem času se dodobra spozna z japonsko kulturo. Na Japonsko ima Andrej lepe spomine, čeprav je delovni tempo tam včasih zelo naporen.

Poleg dela na inventivnih rešitvah elektromotorjev je ves čas izpopolnjeval teorijo o sintropiji, ki jo je izdal v svoji prvi knjigi na to temo, z naslovom Magnetni vozli (2002; v njej je objavljena tudi povsem navdušena, osupljivo poklonilna ocena Andrejevega znanstvenega dela, od prof. Karla Pribrama). V nekaj mesecih je bila knjiga (sicer polna enačb, a tudi razlag za vsakogar, in Andrejeve poezije) razprodana. V tistem času so Andreja petkrat povabili na znanstvene festivale – na Škotsko in v Avstralijo, kjer se je srečal oziroma spoprijateljil z nekaj najboljšimi znanstvenimi duhovi na svetu (Karl Pribram, Howie Firth, Brian Josephson, ...).

V tistem času (od 1996 pa do zdaj) se še velikokrat vrača v te kulture – Japonska, Indija, Avstralija. In leta 2008 izda svojo drugo knjigo, popotne dnevnike s teh potovanj, z naslovom Sanje v vzhodni sobi. Tudi ta knjiga, ki pa je brez enačb, je hitro razprodana in ji je sledil ponatis.

Kot član mednarodnega društva pisateljev PEN se udeležuje številnih zanimivih debat o kulturnih in družbenih vprašanjih sodobnosti. Angažira se tudi za etično rešitev tibetanskega problema in na kitajsko ambasado večkrat pošlje svoj predlog, a ga tam ne jemljejo dovolj resno. Za srčno zavzetost ga kasneje Dalaj Lama počasti z osebno zahvalo.

Ko je bil projekt z Japonci uspešno zaključen, je Andrej svoje teorije o elektromotorjih začel prenašati najprej na mladega sodelavca Gorazda Lampiča, potem pa oba še na druge mlade ljudi, in skupaj so ustanovili firmo Elaphe, ki izdeluje še in še na novo izumljene elektromotorje za direktno vgradnjo v kolesa avtomobilov.

Andrej je srečen, da je prešel nerazumevanje na Štefanovem inštitutu, kjer jih niso zanimale njegove inovacije. Kljub temu, da je Andrej na Inštitutu postajal vse bolj osamljen, pa se je krepilo sodelovanje z mlado firmo Elaphe. Zdaj je ta firma že tako močna, da lahko Andreju pomaga pri pripravi najnovejših eksperimentov, s katerimi preverjajo teorijo o sintropiji. Ravnokar pa so mu izdali tudi knjigo z enakim naslovom: Sintropija.

Nekateri sodelavci so Andreja prepričevali, naj to knjigo napiše in izda najprej v angleščini, ki jo obvlada. Saj bi Sintropija tako nemudoma očarala véliki znanstveni in bralski svet. Andrej tega ni hotel, ker da najbolj čisto-globoko-visoko lahko razmišlja in piše v svojem najljubšem jeziku: slovenščini.

Knjiga je zdaj izšla v skrbno domišljeni zibelki prijateljskega zavezništva mnogih, ki so ves čas spremljali razvoj Andrejevih znanj o sintropiji in so navdušeno sodelovali pri pripravi knjige: znanstveni sodelavci (na primer predani fantje iz firme Elaphe, kjer skupaj snujejo tudi nove eksperimente), filozofi, ki verjamejo v lepše oblike našega skupnega življenja na Zemlji, umetnice in umetniki, ki znajo te sanje izraziti z izbrušenimi besedami, da sežejo v srce ... Ta podpora je zadnja leta čudovito naraščala s sporočilom, da je zdaj že prišel čas za razumevanje sintropije v vseh oblikah.

Sintropija je tista samoorganizacijska sposobnost narave, ki presega omejitve entropijskega zakona. Entropija je mera za nered v naravi, entropijski zakon pa pravi, da se na svetu ta nered vedno bolj veča. To teorijo o entropiji so pred 150 leti postavili nekateri slavni znanstveniki tistega časa (Clausius, Thomson, Maxwell, Boltzmann, Gibbs, Carathéodory ...), potem pa se o tem sploh niso več spraševali.

Sintropija pa je nasprotje entropiji, torej je negativna entropija. Obstoj sintropije Andrej utemeljuje na večjem številu teoretičnih ali praktičnih primerov iz širnega sveta, ne samo iz laboratorijev, temveč tudi iz širne narave. Andrej pove, kako čudovito je, da na svetu ne obstaja samo entropija, temveč tudi sintropija. Potem razloži, zakaj pojem sintropije zasluži pazljivo znanstveno preverjanje, in ga uvaja v jeziku fizike, matematike, filozofije in umetnosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

                        

Format 28 cm × 20 cm,
trda vezava, barvni tisk,
465 strani, 125 slik